Med vsemi mojimi srečanji z učitelji na poti do mojega osamosvajanja je bilo srečanje z Jasno zame najlažje, predvsem zaradi njenega načina predajanja informacij. Želela sem se slišati, si zaupati. Povedala sem, kaj me zanima in kje se zapletam in vedno sem dobila namig za korak naprej. Vsakič, ko sta se najini časovnici ujeli, da sem lahko obiskala njeno predavanje ali učenje, je med temo, ki je bila na vrsti, vedno izluščila še kot poseben paket darilo zame, ki sem ga odnesla v srcu s sabo domov in predelovala sama. To darilo je bilo dano brezpogojno in po njem nisem nikoli čutila, da gre za test, za občutek nekdo zgoraj, nekdo spodaj, bila je le ideja z malo formulo: Kaj pa, če vstaviš ta miselni vzorec med procesiranje dogodkov, kaj pa potem vidiš? In potem sem kar naenkrat videla knjige, tekste, dogodke spet na novo.
Neskončno sem cenila občutek, da je njena absolutna vrednota vedno ta, da vsak hodi po svoji poti, pa naj bo to njen prijatelj, stranka ali otrok.Neskončno sem vesela, da je objavila za nas to predavanje, ker sem to kal prepoznala in jo zaradi te male rožice res vzljubila. Vedela sem, da ve, da ni univerzalne poti. In to objaviti je sila pogumno. Medtem ko si drugi izmišljajo posebna imena za svojo prakso, da bi postalo gibanje, če že nova religija, ona pride gola. Nimam univerzalnega znanja. Pejte, dejmo ga poiskat v nas samih! Absolutno.
